Tokrat imam (za spremembo) nadvse tehten razlog za sušno obdobje na blogu … zadnjih 19 dni sem se namreč potepal po Španiji. Prijavil sem se namreč na spletni tečaj “Web me up, baby!”, ki je potekal v Madridu in kjer je beseda tekla o Web 2.0, Web 3.0, semantičnem spletu, …

Dogodivščina se je pričela 7. julija, ko sem se z nadvse-nizko-cenovnim-ponudnikom ClickAir v spremstvu kolegice Aleksandre odpravil z Jožeta Pučnika proti Barceloni, kjer naju je pričakal mladenič po imenu Aleix (beri: Aleš) in nama nadvse prijazno omogočil zastonj prenočišče od ponedeljka do četrtka. Čeprav sta pri njem prenočevala že 2 Slovaka. Fejst dec, ni kaj.

Vzel si je celo toliko časa, da nam je razkazal Barcelono po dolgem in počez … Nekaj vtisov (za komentarčke se zapeljite z miško čez fotko):

V četrtek je napočil čas, da z Aleksandro preživiva 8.5 ur na avtobusu do Madrida … bljeh … ampak se je splačalo, ker naju je v Madridu pričakala tako odlična družba, da še zdaj težko verjamem. Prvi vikend smo odjadrali na izlet v prelepi Toledo, med tednom smo čez dan imeli nekaj blazno zanimivih predavanj, čez noč pa … se ne spomnim. Drugi vikend pa so nas odpeljali v El Escorial, v idilično “gorsko” okolje. Mljask. Nekaj utrinkov:

In tečaj se končal … v nedeljo zvečer. Avtobus nazaj proti Barceloni pa šele v sredo. Kaj storiti? Naselili smo se kar pri enem od španskih prijateljev, stvar je izgledala … niti ne skromno.

In prehitro je nastopila sreda … kar je pomenilo novih 8 ur na avtobusu nazaj do Barcelone. Eden bolj razburljivih rojstni dni do sedaj. V Barceloni naju je pričakala Ana, znanka iz prvega obiska Barcelone, in nama odstopila kar dve sobi v svojem stanovanju, tako da se luksuz kar ni in ni končal. Sledil je še en dan ležanja na Barceloneti, ogled magičnega vodnjaka ter … pot domov.

Španija, ocena: 10/10.

Post Scriptum: Fotke je prispeval moj mobilnik, tako da bi lahko bile tudi bolj kvalitetne.